Kamniško-Savinjske alpe ponujajo mnogo lepot neokrnjene narave. Obstajajo nekateri predeli, v katere redkokdaj stopi kakšen človek in ravno zaradi tega je potrebno še toliko bolj skrbeti za njihovo avtohtonost. Vsako poletje se v gore podajo številni pastirji s kozami, ovcami in kravami in ostanejo tam predvidoma do konca poletja oz. zgodnje jeseni, ko se vrnejo v dolino.
Naša ekipa se je pred kratkim podala na študijsko turo okoli alp. Zato smo uporabili Hop on-Hop off prevoz, ki ima letos pomembno posebnost: Je brezplačen, ampak se je potrebno vseeno prijaviti nanj. Vse o njem si lahko preberete na TEM linku, kjer lahko tudi rezervirate prevoz.
Jezersko-Planšarsko jezero
Štartali smo v Ljubljani ter se najprej peljali na Jezersko, točneje na Planšarsko jezero. Sprejela sta nas skrbnika objekta Renata in Aleš Petek, ki sta nas razvajala z domačimi dobrotami. Vrhunec obiska je bila izdelava jezerskega masuneka, priljubljene pastirske jedi, ki je narejena iz smetane ter ajdove ali koruzne moke in soli. Nekateri dodajo zraven tudi jajce. To je stara pastirska jed, ki jo pastirji kuhajo v gorah, da niso lačni. Kljub skromnim sestavinam je bila odlična! Na Jezerskem smo imeli možnost narediti tudi nekaj lepih fotografij.
Nato smo se odpeljali na Solčavo, točneje v Center Rinka. Tudi tam so nas pričakale dobrote na mizi, imeli pa smo zelo hitro novinarsko konferenco, na kateri smo izvedeli malo več o hop on-hop off projektu.
Po novinarski konferenci smo se odpeljali v gostilno Pr'lampi v Luče. Tam smo poizkusili prave lučke žlinkrafe. Imeli smo priložnost preizkusiti tri vrste: Z mesnim nadevom in ocvirki, z gobovim nadevom in okusno sirovo omako, za konec pa smo dobili sladke žlinkrafe s hruškovim nadevom, posipane s skadkorjem in prelite z medom. Izdelani so bili na roke, okušala pa se je lahko tudi ljubezen tistega, ki jih je delal. Zato so bili še toliko bolj izvrstni! Narejeni so bili iz različnih vrst mok, njihova oblika pa je bila napoleonova kapica. Lastnica gostilne nam je predstavila nekaj kulinaričnih tradicij tistega konca, povedala pa nam je tudi, kje lahko prespimo, če bomo še kdaj obiskali njihove konce.
Naša zadnja postaja pa je bila soteska Predoselj, po kateri teče Kamniška Bistrica. To je zelo globoka soteska sredi gozda, občutek imaš, kot da si v resnični divjini. Sprejela nas je vodička Špela Kaplja, ki je zelo povezana z vodo in nam povedala nekatere stvari o tem kraju. Peljala nas je na točko, kjer smo lahko uživali ob pogledu na deročo vodo in želela, da začutimo njeno mogočnost.
Ker je bila ura že pozna, smo se poslovili in odpravili domov. Želimo si še več takih in podobnih študijskih tur!
